V Sloveniji je zmanjkalo zdravnikov družinske medicine. Vzrok in rešitev.
Pred leti se je moja tedanja zdravnica odločila, da gre v pokoj. Zato sem moral najti novo. Še več, zamenjati sem moral tudi zdravstveni dom. Bil sem namreč še vedno v Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani. Tam sem se počutil zelo dobro. Najprej smo rekli do doktorata, pa sem še par let potegnil. Potem pa ni šlo več. Tako sem se preselil v Zdravstveni dom Ljubljana-Šiška. Poklical sem na informacije in vprašal, kateri zdravnik sprejema nove paciente. »Nobeden,« so mi odgovorili, »jih primanjkuje, imamo razpis za delovno mesto, pa se nihče ne prijavi.« Potem sem počakal par mesecev – to je šlo, ker sem zdrav kot riba – in končno so dobili novo zdravnico. Takoj sem se prijavil in uspel. Mislil sem, da bo to kakšna mlada zdravnica, a ne, ne, mladih ni, bila je upokojenka, ki jim je prišla pomagat, da zdravstveni dom ni propadel. Ljudi vendar mora nekdo zdraviti. Pomagala je dve leti, potem pa sem dobil pismo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje v katerem so me obvestili, da sem brez osebnega zdravnika. Jaz pa spet na telefon. Informatorka mi je povedala, da so spet dali razpis in da mogoče, pa kaj bo. Čez par mesecev jim je uspelo dobiti novo zdravnico, a le za polovični delovni čacs, tako da imam sedaj možnost obiska zdravnika v ponedeljek, sredo in petek. Boljše kot nič. Vesel sem, da zdravnico sploh imam. A, oh groza, pravkar sem izvedel, da bo tudi ona pustila službo. Torej bom spet brez zdravnika...
Letos je samo v Zdravstvenem domu Ljubljana-Šiška pustilo službo 11 zdravnikov, vštevši mojo.
Kam smo prišli. Spomin mi je zaplaval tja v 80-ta. Glasba je bila res super, a police v trgovinah so bile pa bolj prazne. Eno leto je zmanjkalo masla – celo leto ga ni bilo. Sploh ga nisi mogel dobiti. Tudi dragega ne. V trgovinah ga sploh ni bilo. Zmanjkalo je tudi marmelade, pa čokolade, več let je primanjkovalo bencina, pa kurilnega olja, pa kave… Ampak takrat smo bili v socializmu in del zavožene Jugoslavije. Sem mislil, da se nam sedaj, ko smo v kapitalizmu in del tako opevane Evropske Unije, kaj takega ne more več zgoditi. Pa se je. To pot nam je zmanjkalo kar zdravnikov. In to ob dveh medicinskih fakultetah (v Ljubljani in v Mariboru), ki imata polno zasedena študijska mesta. Ko so ustanavljali še mariborsko, so nekateri trdili, da bo sedaj mladih zdravnikov preveč. A zdravnikov družinske medicine ne primanjkuje le na podeželju. Tam so vedno težko dobili zdravnike. Sedaj jih ne dobijo niti v prestolnici. Kaj se je zgodilo? Kako je to možno?
Nekoč sem srečal mlado zdravnico. Pravkar je diplomirala, odločala se je za specializacijo. »O, za službo se ti pa ni treba bati. Zdravnikov pa primanjkuje,« sem rekel. »Jaaa, če greš v zdravstveni dom,« je odvrnila z vidnim odporom do te ideje, »če pa specializiraš kaj drugega, lahko tudi po več let čakaš, da dobiš kakšno službo.« »O, to je pa zelo enostavno rešiti,« sem rekel, »povečati je treba število mest za specializacijo iz družinske medicine in zmanjšati število mest na drugih specializacijah.« »Saj so, pa ne pomaga, lani so se za specializacijo iz družinske medicine prijavili samo štirje v celi Sloveniji« (To je bilo več let nazaj, kakšno je stanje danes ne vem, dejstvo pa je, da zdravnikov družinske medicine primanjkuje.) »No, pa če ne bi dobila službe na fakulteti, v UKC, ali v bolnišnici, bi pa šla v zdravstveni dom, ali ne?« sem vztrajal. »To pa že ne, grem pa raje v tujino, jaz hočem delati vrhunsko kariero.«
Poznam mlado farmacevtko. Dela v navadni lekarni in je zelo zadovoljna. Je bolj družinski in družaben človek. Na kraj pameti ji ne pade, da bi tratila čas s pisanjem strokovnih ali celo znanstvenih člankov poleg običajnega dela. Raje se posveča družini in gre v družbo. Vrhunska kariera je ne zanima. Pravzaprav je hotela študirati medicino. Maturo je pisala dobro, a za medicino točk vendarle ni bilo dovolj. Tako je pristala na farmaciji, ki jo je vzela zelo resno, postala dobra študentka in sedaj dobra farmacevtka. Če bi se lahko vpisala na medicino, bi bila danes zanesljivo družinska zdravnica v zdravstvenem domu. In to zelo dobra, kajti njeni sedanji farmacevtski nasveti so odlični. Je res strokovno podkovana na svojem področju. Pa skrbna in natančna.
Pa pojdimo še v moja srednješolska leta. Nekateri smo bili zelo ambiciozni. Jaz najbolj. Ves čas smo tekmovali med seboj, kdo bo najboljši med najboljšimi. In noben dosežek nam ni bil dovolj. A bila je še neka druga skupina sošolcev, ki pa so bili bolj družabni. To so tisti, ki imajo danes kaj zanimivega povedati o dogodivščinah iz srednješolskih let. Jaz nimam. Učil sem se. Oni pa so doživeli veliko lepega. Zanimivo, a ti družabnejši sošolci so danes enako življenjsko uspešni, kot oni študiozni in ambiciozni, le da je šla njihova pot praviloma malo drugače.
V nekaterih zahodnih državah so na univerzah visoke šolnine. Študij medicine pa naj bi bil še posebej drag, ker je nanj največji naval. Deluje trg, več povpraševanja, višja cena. Pri nas, hvala Bogu, ni tako. Študij je brezplačen. To podpiram. Nezaželeni stranski učinek sistema s šolninami je namreč ta, da mnogi talentirani mladi ostanejo brez izobrazbe, ker njihovi starši pač niso dovolj premožni, da bi jim lahko omogočili študij. Prvič, je to zelo grdo in nepravično do teh mladih. Drugič, pa nas je Slovencev tako malo, da si res ne moremo privoščiti, da bi imeli neizkoriščene kadrovske potenciale. Vsak talent je za nas zlata vreden in mu moramo omogočiti, da se realizira in prispeva k blagostanju celotne družbe.
A tudi naš sistem ni brez nezaželenih stranskih učinkov. Poglejmo natančno. Če je pri državah, kjer imajo šolnine, selekcijski kriterij za vpis cena, je to pri nas rezultat na maturi. Stvar na prvi pogled zgleda perfektno, naše merilo je sposobnost in zagnanost. Toda. Maturo najboljše pišejo oni najbolj ambiciozni. Oni drugi, bolj družabni, so mnogi prav tako sposobni, a ambiciozni jih prekašajo v ambicioznosti. Maturo preprosto morajo pisati perfektno, ker so ambiciozni. Ker je na študij medicine ogromen naval, je tu letvica postavljena zelo visoko. Na medicino se zato lahko vpišejo le oni najbolj ambiciozni maturanti, onim družabnejšim pa le redko uspe. In prav v tem je problem. Vrhunsko ambiciozen maturant postane vrhunsko ambiciozen študent in kasneje vrhunsko ambiciozen zdravnik. In tak sanja o akademski karieri na Univerzi ali pa vsaj v UKC, v zdravstvenem domu pa se ne vidi. Še več, oni družabnejši bi bili pravzaprav bolj primerni za družinske zdravnike, saj praviloma znajo zelo dobro delati z ljudmi. Veliko boljše od ambicioznih. Kdo pa bo družinski zdravnik, če ne družinski ljudje. Tako, kot v srednji šoli niso živeli le za rezultat in medsebojno tekmo, ampak so to dvoje nekoliko žrtvovali, da so si vzeli čas za prijatelje, si tudi kasneje vzamejo čas za ljudi. V družinski medicini je to zelo pomembno, ker je treba pacienta obravnavati celostno. A kaj nam to spoznanje pomaga, če pa se sploh ne morejo vpisati na medicino, ker jim ambicioznejši poberejo vsa študijska mesta.
Rešitev je na dlani: Nekaj študijskih mest, predlagam, da vsaj polovico, je treba na kakršen koli način že ob vpisu v prvi letnik obeh medicinskih fakultet rezervirati za tiste, ki želijo postati družinski zdravniki. Recimo, lahko bi razpisali poseben študijski program, ki bi vodil v naziv »doktor družinske medicine«, s katerim bi bilo možno specializirati le družinsko medicino. Program naj bo enako zahteven kot obstoječi, a prehod iz njega na ostale programe ne sme biti možen. Na ta študijska mesta se vrhunsko ambiciozni maturanti zanesljivo ne bodo vpisali, ker jih poklic družinskega zdravnika ne privlači. Oni bolj družabno in družinsko usmerjeni pa se bodo sem vpisali z veseljem. In, ker bo tudi naval teh na medicino velik, bo letvica tudi tu postavljena zelo visoko, zato se bodo lahko vpisali le najboljši med njimi. Zagotovilo za kakovost kadra torej je.
Ker sta univerzi avtonomni lahko le oni sami, po svoji svobodni volji, rešita ta problem. A svoboda prinaša tudi odgovornost. Upam, zaupam in verjamem, da se bosta zavzeli in problem rešili. Politiki in navadni državljani pa ju lahko k temu motiviramo, tako da ju vljudno opozorimo na problem, ki ga imamo: zmanjkalo je družinskih zdravnikov!!!
Seveda se problem kaže kot nevzdržne delovne razmere. Najprej je prišlo nezainteresiranosti diplomantov medicine za specializacijo iz družinske medicine. Posledično je prišlo do pomanjkanja kadrov v zdravstvenih domovih. Posledično je na preostale družinske zdravnike padlo preveč dela. Država je pred leti nepravilno reševala ta problem in je dopuščala, da so imeli zdravniki vedno več pacientov. Sedaj ni več tako. Obstaja zgornja meja, ko zdravnik lahko nove paciente odkloni. A med tem, ko ni bilo tako, se je pri vseh družinskih zdravnikih že nabralo preveč pacientov. Več, kot zmorejo. Populacija se namreč stara, zato so ljudje v povprečju bolj bolni kot prej in je potrebna skrbnejša obravnava. Poleg tega je medicina v zadnjem času zelo napredovala, kar je odlično. A več moižnosti sodobnega zdravljenja pomeni tudi več dela za zdravnike...
Vsi ti dejavniki so drastično povečali količino dela, ki ga morajo opraviti družinski zdravniki. Dela je sedaj toliko, da ga komaj zmorejo. Izgorevajo na delovnem mestu. In, ko diplomanti medicine to vidijo, kar bežijo od te specializacije. Tako je kadra še manj. In tako dobimo začaran krog, ki se vrti vedno bolj navzdol.
Kratkoročno bi bilo smiselno privabiti k nam tudi družinske zdravnike iz tujine. Do sedaj smo jih vabili iz nekdanjih republik bivše Jugoslavije, a kaj, ko slišimo, da, recimo, tudi v Srbiji primanjkuje zdravnikov. Kdo pa bo zdravil tamkajšnje ljudi, če jim mi poberemo zdravnike. To ni etično. Zato mislim, da bi morali razmišljati sodobneje - sedaj smo v Evropski Uniji. Kaj pa vzhodne članice EU. Tu bi izločil le Romunijo in Bolgarijo, ker je tam toliko korupcije, da lahko dvomimo v kakovost kadra. Preostali vzhod EU je ogromen prostor z ogromno ljudmi in ogromno zdravniki. Če jih nekaj pride k nam, se tam še poznalo ne bo. Slovenske plače so za njih fantastične. Recimo Poljska. Naše plače so 4x višje kot nihove. Država ima odličen šolski sistem. Varšavska univerza sodi med 10 najboljših na svetu, Ljubljanska pa med 500 najboljših - in je odlična. Poljska je tako ogromna v primerjavi s Slovenijo, da se jim res ne bo poznalo, če pride nekaj nihovih zdravnikov k nam. Pa še jezik je slovanski - hitro se bodo naučili sloveščine - in kultura je podobna.
Hkrati pa je treba motivirati tudi diplomante naših medicinskih fakultet, da bi se vendarle v večjem številu odločili za družinsko medicino. Predlagam, da bi Mestna občina Ljubljana ponudila službeno stanovanje po za neprofitno najemnino vsem mladim zdravnikom, ki bi se odločili za delo v javnem zavodu Zdravstveni dom Ljubljana. Mlademu človeku, ki si pravkar ustvarja družino in ima nerešen stanovanjski problem, stanovenje veliko pomeni. Mislim, da bi jih to zelo pritegnilo. Pa se bodo nekateri pritožili, češ mestna stanovanja bi morala biti namenjena revežem, a reveži potrebujejo tudi zdravnika in ne le stnovanje. In če je nekdo bolan, zdravnika potrebuje bolj kot stanovanje.
Problem je večji, kot se zdi. Če ima zdravnik cca. 40 let delovne dobe, jih bo v desetih letih odšla v pokoj četrtina. Mladih, ki bi jih nadomestili, pa ni. Če ne bomo ničesar ukrenili, se nam bo v desetih letih sesul sistem primarnega zdravstva. In to je za Slovenijo precej bolj aktualen problem, kot pa topla greda, čeprav njene posledice tudi že čutimo in je ne podcenjujem.
Vaš, Borut Tone Oblak
